Reševanje stanovanjskega vprašanja mladih

Kreativci Novosti pri Kreatif design-u

DOSEDANJE REŠITVE

Po besedah mnogih, ki se ukvarjajo z vprašanjem stanovanjske politike v Sloveniji, tu ni prave strategije za ravnanje s stanovanji. Eden izmed strokovnjakov je tudi profesor dr. Ivo Lavrač z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani: »Slovenija prave stanovanjske politike še nima.« Slovenija torej ob prehodu v post-socialistično obdobje ni pripravila nobenih novih strategij, stare strategije pa se upoštevajo več. Med vsemi vzhodnoevropskimi državami je svoj najemni sklad najbolj zmanjšala ravno Slovenija. Leta 1990 je bilo najemnih stanovanj še 33 %, Leta 2011 pa le 9 % (S. Mandič, Odhod v prvo samostojno stanovanje, 2010 str. 21). Tako nizek odstotek najemnih stanovanj je po mnenju sociologinje dr. Srne Mandič, ki se ukvarja s stanovanjskimi vprašanji, glavni vzrok za vse kasnejši odhod mladih od staršev. Teza stanovanjskega sklada takratnega obdobja je bila, da bo najemna stanovanja zagotovil trg. Zaradi neobdavčevanja nepremičnin in zmotnega prepričanja, da trg vse uredi, smo prišli v današnje stanje, ki mladim ne omogoča dostopnega najema. Da bi se temu trendu zoperstavila, je vlada v preteklem obdobju ustanovila Stanovanjski sklad.

STANOVANJSKI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE (SSRS)
SSRS je osrednji izvajalec stanovanjske politike v Sloveniji. Sklad skrbi za financiranje in spodbujanje stanovanjske gradnje na območju celotne države. Njegovo poslanstvo je tudi poslovanje z nepremičninami z namenom prisotnosti javnega interesa na trgu. Sklad investira v gradnjo stanovanj in v stavbna zemljišča, spodbuja različne oblike zagotavljanja lastnih in najemnih stanovanj, daje dolgoročna posojila z ugodno obrestno mero pravnim osebam za pridobivanje neprofitnih najemnih stanovanj in daje dolgoročna posojila z ugodno obrestno mero fizičnim osebam za nakup skladovih stanovanj. Najpomembnejša naloga sklada je gradnja novih stanovanj, kar pa je sklad v zadnjih letih zaradi finančne podhranjenosti težko izpolnjeval. V zadnjih desetih letih je bila predvidena vsakoletna dokapitalizacija sklada v višini 10 mio evrov oziroma leta 2009 za 45 mio evrov, vendar je bila izpolnjena le v višini 10 mio evrov. V letih 2000-09 je bilo predvidenih za 22.000 neprofitnih in socialnih stanovanj sklada, dejansko pa je bilo zgrajenih 4.500 stanovanj. Najtežje do primernega stanovanja pridejo prebivalci Ljubljane in Primorske, kjer je tržna cena stanovanj najvišja. Ker je stanovanjski sklad gradil neprofitna stanovanja v občinah, kjer pomankanje novih stanovanj ni tako pereče kot je v Ljubljani, je prišlo do večjih kritik na račun delovanja sklada.

V tujini se s stanovanjskim vprašanjem spoprijemajo na najrazličnejše načine. V zahodnoevropskih socialnih državah ima velik delež nepremičnin v lasti stanovanjski sklad, ki jih oddaja neprofitno. Tako ima npr. na Nizozemskem kar 35 % nepremičnin v lasti stanovanjski sklad. V vzhodnoevropskih državah pa je ta delež najnižji, kot npr. na Madžarskem, kjer stanovanjski sklad le 4 % vseh nepremični oddaja po neprofitni najemnini (vir: C. Whitehead, K. Scanlon Social Housing Europe, LSE London, str:5).

Reševanje stanovanjskega vprašanja je v Evropi zelo različno, celo definicija socialnega stanovanja se razlikuje od države do države. Nekatere države to rešujejo s stanovanji, ki so v lasti skladov, spet druge imajo socialna stanovanja v lasti občin oziroma drugačni obliki državnega lastništva. V večjih državah stanovanjske težave rešujejo regije, veliko držav pa ima regulirano socialno in tržno najemnino. Predvsem socialno visoko razvite države, kot so Danska in Nizozemska ščitijo najemnike pred oderuškimi tržnimi najemninami. Na drugi strani pa je primer Nemčije, kjer je najemniški trg zelo razvit in velik in ni potrebe po regulaciji cen, regulirano je le njihovo zviševanje.

PREDLOGI NOVEGA REŠEVANJA STANOVANJSKIH PROBLEMOV

V tujini je stanje stanovanjskega fonda povsem drugačno od slovenskega, zato bi bilo enostavno prevzemanje tujih stanovanjskih politik neprimerno. Izhajamo iz stališča, da ni smotrno ljudi siliti v najemništvo ali lastništvo stanovanja, ampak reševati probleme v obeh oblikah uporabe stanovanja, da se bodo ljudje lahko sami odločili, kaj najbolj ustreza njihovim željam in potrebam. Istočasno ne smemo pozabiti, da v Sloveniji 56 % ljudi živi v eno- ali večstanovanjski hiši, kar je pripeljalo do slovenskega ideala lastništva hiše z vrtom.

Glede na sedanje stanje stanovanjskega fonda bi bilo potrebno v Sloveniji lastnike stanovanj, ki le-ta ohranjajo prazna, z davčnimi vzpodbudami prepričati v smotrnost oddajanja nepremičnine. Po drugi strani pa se v Stanovanjski anketi iz leta 2005 pojavi vprašanje, koliko je zasebni sektor z razdrobljenostjo zmožen oddajati primerna stanovanja, saj jih kar nekaj, zaradi slabega stanja, ni primernih za oddajanje (S. Mandič, A. Cirman, Stanovanje v Sloveniji 2005, FDV založba 2006, str. 35). Na tak način torej ne bomo rešili celotnega problema pomanjkanja in previsokih cen stanovanj, vseeno pa bomo, tistim Slovencem, ki to želijo, omogočili cenovno in kakovostno primerno najemanje stanovanj.

Končno rešitev je torej potrebno iskati tudi v javnem sektorju. Za mlade so verjetno najbolj privlačna rešitev stanovanja z neprofitno najemnino, ki jih gradi stanovanjski sklad. Na žalost pa sklad nima dovolj sredstev za rešitev stanovanjskih problemov mladih, težave pa ima tudi s pridobivanjem primernih zemljišč in gradbenih dovoljenj za novogradnje.
Za Slovenijo najprimernejša je rešitev z novim bančnim načinom prodaje stanovanja, kjer namesto kredita za nakup stanovanja banke ponujajo tržno najemna stanovanja z možnostjo kasnejšega odkupa. Na ta način izpolnjuje željo Slovencev, da po dolgotrajnem najemu stanovanje odkupijo. Na tem mestu bi lahko država omogočila garancije za odplačevanje najemnine oziroma kredita z garancijami za primer brezposlenosti ali zaposlitve za določen čas. S sodelovanjem privatnega in javnega sektoraja bi zmanjšali tveganja za mlade, za kratkoročne rešitve z najemom in z dolgoročnimi rešitvami z lastniškimi nepremičninami.

Nobena od rešitev ne ponuja odgovora na vsa vprašanja, za dejanske učinke bo potrebno v praksi implementirati več rešitev hkrati.

Share this Post